Edinstvenost uporabniških naslovov, ki jo danes zagotavlja tehnologija IP, je pomembna tako za globalni internetni prostor kot za lokalna omrežja.
Vsak naslov IP ima dva dela: številko omrežja in številko gostitelja. Za dostop do globalnega interneta notranji naslov IP ni dovolj: za to je potreben zunanji IP, ki ga zagotovi ponudnik.
Različne regije imajo svoje internetne registratorje (RIR). Na primer, v Afriki je AfriNIC, v Severni Ameriki pa ARIN. Regionalni RIR prejmejo velike bloke naslovov od IANA in jih razdelijo ponudnikom, ti pa izdajajo edinstvene naslove IP povezanim uporabnikom.
Pomembno je razumeti, da naslov IP ni dodeljen eni sami napravi ali usmerjevalniku/usmerjevalniku, temveč splošni omrežni povezavi. Vsaka vrata usmerjevalnika imajo torej lahko svoj IP, v končnem vozlišču pa jih je lahko tudi več: po številu omrežnih povezav. Poleg tega lahko v izoliranih omrežjih IP številko poljubno dodeli skrbnik – iz ponujene baze številk RIR.
Zgodovina ustvarjanja protokola TCP/IP
Razvoj in izboljšanje protokola IP sta neločljivo povezana z zgodovino svetovnega interneta. Vse se je začelo z računalniškim omrežjem ARPANET leta 1969, ki je združevalo štiri razporejene raziskovalne centre v Združenih državah Amerike.
Omrežje ARPANET je bilo prepoznano kot obetavna smer in je istega leta dobilo lasten strežnik, ki so ga namestili na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Računalniška tehnologija tistega časa je bila daleč od sodobnih osebnih računalnikov: terminal, ki je služil ARPANET-u, je imel le 12 kilobajtov RAM-a.
Leta 1971 so v ZDA razvili prvi e-poštni program. Do leta 1973 je e-poštna tehnologija postala mednarodna in vzpostavljene so bile kabelske povezave med ZDA, Združenim kraljestvom in Norveško. Za pošiljanje pisem na drugo poloblo je bil uporabljen čezatlantski telefonski kabel, položen vzdolž oceanskega dna.
Globalno informacijsko omrežje se je do konca 70. let prejšnjega stoletja uporabljalo predvsem za pošiljanje in prejemanje besedilnih sporočil (pisem), pa tudi za reklamne pošte in objavljanje obvestil v besedilni obliki (brez grafike).
Za rojstni dan protokola IP štejemo leto 1981, ko je RFC 791 dokončno potrdil standarde za njegovo delovanje. Pred uvedbo teh standardov so se povezane naprave in omrežja unikatne številke dodeljevale poljubno – brez centraliziranega nadzora, od leta 1981 pa je začel veljati enoten globalni standard, razumljiv računalniškim sistemom po vsem svetu.
Januarja 1983 je ARPANET začel delovati prek TCP/IP in uveljavil ime Internet, ki se uporablja še danes. Odslej se vsak internetni naslov samodejno obdeluje in vsebuje podatke o približni lokaciji lastnika. Zato sta od leta 1983 vsakemu računalniku dodeljena dva naslova: digitalni in domenski.
Prednosti TCP/IP
IP, uveden v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, uporablja 32 bitov, razdeljenih na štiri osem-bitne oktete. Vsak od njih je prikazan v decimalni obliki in je od sosednjih oktetov ločen s piko.
Na splošno je naslov IP videti takole: 127.23.89.100. Prvi trije bitni podatki v številki IP so definirani kot razred naslova: A, B, C. Vsak od njih uporablja svoje oktete v omrežnem identifikatorju, kar zmanjšuje možno število gostiteljev v razredih višjega reda.
Prednosti uporabe tehnologije TCP/IP:
- Vsestranskost uporabe.
- Možnost ustvarjanja povezav med različnimi platformami med heterogenimi omrežji.
- Zmožnost ponovnega prenosa podatkovnih paketov – usmerjeno v povezavo.
- Preprečite prezasedenost omrežja, vključno z aditivnim/multiplikativnim zmanjšanjem AIMD.
- Odkrivanje napak z izračunom kontrolnih vsot podatkov.
Glavna prednost preklapljanja IP je globalna porazdelitev omrežja in odsotnost enotnega nadzornega centra, ki bi lahko postal ozko grlo v sistemu. IP je že po svoji naravi zaščiten pred zastoji in vedno uporablja največjo pasovno širino omrežnih komunikacij.
Do danes ni druge zamenjave zanj. IP preklapljanje ni vseprisotno le v računalniških sistemih, ampak tudi v telefoniji in televiziji.
Ugotoviti IP je zelo preprosto ─ brezplačna storitev bo rešila to težavo v trenutku!
